Vzdignila je glavo, se za hip zagledala v bleščečo morsko ravnino, nato pa se zleknila vznak in združila roke pod glavo. Ni bila ubogljivost, ampak kakor da je njeno telo tisti trenutek spoznalo neprijetnost skrčenega čepenja in si zaželelo počitka. On pa je naprej sedel; lomil je s prsti lesene luskine borovemu storžu, da je rahlo in zaporedoma pokalo.