In skušal je razbrati njegovo misel, a čeprav se je zastonj trudil, mu je bilo, ko da ima v dlaneh mehko živo bitje, mladega belega zajčka, in toplota, ki je iz dlani počasi lezla navzgor po lakti, se mu je zdela znana, in zaprl je oči in silil z vsemi močmi svoj spomin, da bi mu prišel na pomoč.
IIIMorda bi moral zdaj reči nekaj nenavadnega, si je mislil, nekaj, kar bi uničilo vse zlo in ji prineslo obljubo pomladi. Ne samo obljubo, ampak pomlad samo, njen srebrni zrak nad paštni in vinogradi vse dol do školjev in do še deviškega morja.