Kakor vsakikrat, ko so takó stali, so se bolničarji razkropili zdolž vlaka. Saj niti oni niso že teden dni nič jedli, a njihova telesa do odhoda iz taborišča niso bila lačna; je namreč zvečer zmeraj ostal zanje kos komisa ali menažka vodene po umrlih, ki so bili še živi, ko je bilo treba zjutraj oddati število pričujočih. Ne, niso siti, a zdaj jim delo krajša čas, takó da ne mislijo na praznoto v sebi; hkrati je zanje sreča že to, da so se bili sredi kaosa načrtno utaborili v zaprtem vozu in ga spremenili v ambulanto z vsem, kar so kljub zmedi vzeli s sabo iz revirja.