Tedaj je opazil tiste, ki niso čakali na njihovo pomoč, ampak so sami zapustili slamnjače. Neslišni so bili kot ves čas, ko so ležali v baraki, nič niso motili tišine, ki se je sončila pod vangogovsko, razbičano kroglo visoko nad hribom. Saj jih je morebiti prav nenavadna tišina vzdignila z ležišč, da so prišli na sonce, tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu svojih bosih stopal.