In pravzaprav je ta svežina oči največja vseh neusmiljenosti, ko pa se je koža po celem telesu že tesno oprijela kosti in se potem še sama posušila; no, a prav na koncu postaneta tisti dve jezerci sredi koščenega kontinenta vendar motni v pridihu tihega uničenja. O vsem tem nobenega sledu več, ko bo čez uro ali dve stopnišče docela zapuščeno? In je stal na najvišji terasi in se zavedal, da mora dol; in spet je odpodil misel, zato da bi ne načela nagonskega upiranja ozračju niča.