Zmeraj je takó, ko so že vsi udje raskav pergament, sta v lobanji tisti dve krogli še vlažni in sluzki; ko da ju varujeta koščeni skodelici pred sušo, ki je izmozgala vse druge celice. In pravzaprav je ta svežina oči največja vseh neusmiljenosti, ko pa se je koža po celem telesu že tesno oprijela kosti in se potem še sama posušila; no, a prav na koncu postaneta tisti dve jezerci sredi koščenega kontinenta vendar motni v pridihu tihega uničenja. O vsem tem nobenega sledu več, ko bo čez uro ali dve stopnišče docela zapuščeno?