In glej, misel, ki se je celo večnost skrivala pred uničenjem, se zdaj zbudi in prikuka kakor smrček martinčka iz luknje v skali. Odženeš jo seveda, iz samogibne navade po obrambi, ki ne mara zmanjševati svojih možnosti z razmišljanjem, jo odženeš, a priklicala jo je tišina, zato je vsiljiva. Kaj bo s terasami, ko bo zadnji kamion odšel in bodo ostale barake same?