Tišina brez ljudi, ki se ji priliva jesenska zbranost, takó da obe hkrati sporazumno legata na osamljeno planinsko kostišče. In glej, misel, ki se je celo večnost skrivala pred uničenjem, se zdaj zbudi in prikuka kakor smrček martinčka iz luknje v skali. Odženeš jo seveda, iz samogibne navade po obrambi, ki ne mara zmanjševati svojih možnosti z razmišljanjem, jo odženeš, a priklicala jo je tišina, zato je vsiljiva.