Za vsak blok po dva kotla vodene, a vroče in zaželjene od vseh celic, ki vse norijo od hrepenenja po njih kakor suhe gobe po mokroti. Srep pohlep mišic, ki prežijo na bele pare nad kotlom, telo, ki oži ramena, da bo izpostavljena pljuskom zmeraj manjša površina, in krči vrat in stiska pesti, da bi se uprlo valovom mraza in mokrote, in hkrati prepadom praznine, ki se poglabljajo v notranjosti in bodo vsak hip posrkali poslednji kanček razuma. A vrste se zgoraj ne premaknejo, samo pepelnata kupola še bolj pritiska k pobočju.