Nizko nad njimi pa je nebo črna kupola razmočenega pepela, ki leno razpada v dežju, da je pobočje zavito v, s katerim se počasi približuje sredi poldneva konec sveta. Takó na ti terasi, takó na gornji in na tisti še više gori, takó vse do vrha. In oči strmijo navzgor v pričakovanju, da se bodo vrste nad njimi zganile in odšle vsaka v svoj blok, ker tedaj bodo iz kuhinje začeli nositi kotle nav zdol po stopnicah.