In sključeno nago telo čepi na cementu zraven stegnjenega telesa in voda odskakuje od obrite lobanje kot od kamnitne glave sredi rimske fronte; pod telesom, ki leži, teče žolt potok, telesa, ki stojijo ob zidu pa si otirajo mokroto s kože, da je, ko da mahajo v pozdrav z mrtvaškimi prti, ker tokrat oni še niso na vrsti. A v resnici ne mislijo na nič drugega kakor na beg, ker pravkar so se odprla vrata in teči je treba na plano. »Tempo!