Nato se suče nož v nerodovitnih votlinah podpazduh, ta čas ko namaka drugi režiser velik zidarski čopič v vrč in maže obrite korake, da se dlani takoj oprimejo skelečega me sta in tiščijo, tiščijo, da bi zadušili živi ogenj. In skakljajo, brivec pa je zdaj posadil staro okostje na stolček, ker mu drugače ne more priti do koraka. »Daj, stari!« mu kriči, a suhi kip se na desno in na levo, ko da bo vsak hip ovehnil na mokri cementni tlak in bo spet slišati šum kakor od butare, ki čofne na tla pred ognjiščem.