Potem na apelu črtaste obleke sicer visijo na hrbtih kakor mokri časniki, a vlažna smrt je manj nasilna, manj oblastna ko ledena smrt, tudi če je treba zaradi boja proti ušem in proti legarju teči iz barake na kopanje sredi noči. Ponočni tek navzdol po stopnicah pa ne ogreje telesa, ampak ga še bolj predaja v objem planinski sapi, medtem ko so zveneči udarci lesenih cokel ob stopnice poki prenapetega hladu, odmev, ki ga stena temnega gozda onstran povečuje in povečanega odbija. Na najnižjem paštnu se potem čreda hiti slačiti pred barako, ker glas v gneči kriči: »Tempo!