»Tudi ko sem ležal pri nji in sem vedel, da moram v vojašnico, tudi takrat nisem rekel: hočem izostati, ker me ona potrebuje. Pustil sem, da je šlo pol ure mimo, potem še pol. Pustil sem, da so drsele ure mimo postelje kakor neviden tok, ki mogoče ne bo opazil, da sem tam.«