5 Še zmeraj je sedel na robu lesenega ležišča; in se vprašuje, ali je ostal ves čas takó miren, ne da bi se sploh premaknil, ali pa je sedel, ko je slišal, da so se odprla vrata. Ker sam dolgo ni mogel priti, sergente je zmeraj kaj iznašel, da ga je zadržal. Podgan pa ni slišati, je pomislil, najbrž jim ni po volji rezek zrak prihajajočega jutra, ki je onkraj štirikotne zdaj v daljavi plima medle sivine.