Je samo drugačne vrste lakota, tista njegova, si je rekel, a je tudi njegova, kakor naša, lakota srca.
5 Še zmeraj je sedel na robu lesenega ležišča; in se vprašuje, ali je ostal ves čas takó miren, ne da bi se sploh premaknil, ali pa je sedel, ko je slišal, da so se odprla vrata. Ker sam dolgo ni mogel priti, sergente je zmeraj kaj iznašel, da ga je zadržal.