Odpravil se je, da bi zbral izmeno; a ko je šel čez dvorišče in se je oglašal gramoz pod njegovimi podplati, mu kljub vsemu ni mogel zameriti, da mu je skalil tiho noč. Je samo drugačne vrste lakota, tista njegova, si je rekel, a je tudi njegova, kakor naša, lakota srca.
5 Še zmeraj je sedel na robu lesenega ležišča; in se vprašuje, ali je ostal ves čas takó miren, ne da bi se sploh premaknil, ali pa je sedel, ko je slišal, da so se odprla vrata.