Res, v ušesu mu glas sergenta: »Sbrigati, coglione!« A če se ne bi bil vživel v jetnikovo zgodbo, bi se podčastnikovemu zadiranju samo muzal; takó pa je tekel po puško in tekel z njo iz stražnice na plano, da se je sama po sebi prikazala v mislih podoba tepenega psa, ki beži z repom med nogami. To je zato, ker čuti, da je prevzel jetnikovo usodo, upira pa se misli, da je jetnik tu blizu, onkraj dvorišča in da je pohabljen.