A tedaj zavije z obrežja na ulico visok gospod in hodi zravnano, v belih hlačah, v belem jopiču. Gre po pločniku proti nama, a meni gre še zmeraj po glavi parnik. ‚Zakaj bo šel daleč, a, mama?’ pravim in tiha ulica je polna zvonkega glasu petletnega otroka.