»Padla je na stopnicah in lahko bi bila tam... čisto sama...« je rekel. In mu je hvaležen, da govori o nji, ker takó je, ko da bi mu dovolil, da se odpočije; ne samo noge, ki so stale ob sodih, ob sergentu, in zdaj tu, ampak splošen občutek ugodja. In čeprav se tega na tihem obtožuje, se obenem zaveda, da mora jetnikova zgodba šele priti, ker se je do zdaj spoznal samo z enim poglavjem, ki gotovo ni tisto odločilno.