Zdaj lahko, si misli, ker v sprejemanju cigarete je sicer top, a vendar podzavestno vdan; takšen je razdražen in obenem premagan otrok, ki mu mati potrpežljivo dela silo, ko mu vtika žličko v usta. »Padla je na stopnicah in lahko bi bila tam... čisto sama...« je rekel. In mu je hvaležen, da govori o nji, ker takó je, ko da bi mu dovolil, da se odpočije; ne samo noge, ki so stale ob sodih, ob sergentu, in zdaj tu, ampak splošen občutek ugodja.