Potem je njegov glas iz rezkega na mah postal živčen, skoraj sikajoče posmehljiv: »Eden od živih mrličev.« In niti zdaj se ni ozrl, a v vzdignjeni glavi, v domačih besedah, ki jih je izrekel brez jecljanja, ni več samo ihtenje, ki ne more najti poti v jok, ampak kakor da je sredi razjedenih, preperelih vlaken njegovih misli še zametek zdravega tkiva. Takó molčita oba, ko da ju je to spoznanje hkrati presenetilo, čeprav se drži srednjeveških zidov gluha pošastnost in je okužena tudi noč, ki pošilja svojo sapo skozi zamreženo okence.