»Jaz sem eden od tistih nekaj sto tisočev.« Potem je njegov glas iz rezkega na mah postal živčen, skoraj sikajoče posmehljiv: »Eden od živih mrličev.« In niti zdaj se ni ozrl, a v vzdignjeni glavi, v domačih besedah, ki jih je izrekel brez jecljanja, ni več samo ihtenje, ki ne more najti poti v jok, ampak kakor da je sredi razjedenih, preperelih vlaken njegovih misli še zametek zdravega tkiva.