Mali Pascà je zaprl vrata, da ne bi po nepotrebnem šla v izgubo niti mrvica sergentove dragocenosti; takó je bil onkraj vrat zaboj, kjer se je smeh zgostil v pritajeno pazljivost okoli majhnega zrna zelo drobne resnice. »Koliko je ura?« je spet vprašal jetnik kakor nenadoma prebujen ob zavesti, da bi bil lahko odšel, skoraj prepaden, da bi se bilo to čisto lahko zgodilo. »Samo nagajajo mi,« je rekel.