»Ne zgodi se zmeraj vse hudo, ki se ga bojimo,« je rekel. Jetnik pa je drgnil z nohtom desne roke po podu, medtem ko je glava zmeraj enako strmo zrla predse. In je vedel, da jetnik ne čaka, da bi mu njegove besede prišle v zaokrožen prostor gluhe zazrtosti, ampak samogibno drgne z nohtom kakor blodeči bolnik, ki riše s prstom po tleh.