Ta zapredenost razuma in čustev v zamotano štreno. In strah ga je tega kakor pred nečim nedoločenim, ki ima pridih praznine, a je obenem tudi kakor vogal podobe, ki se počasi otresa prahu in začenja lezti v spo min. In noče je, ker noče, da bi se tudi njegove roke začele neuravnovešeno gibati, veke pa trepkati, da bi odgnale vsiljiv privid.