Res, sode z bencinom stražiš, a vendar je dvorišče na dveh straneh odprto v lombardsko noč, da ni težko priklicati podobo svinčenega Pada onkraj hiš, in s širokim Padom in zvezdami se pritihotapi iz daljave tudi barkovljanski, ki je v temi deležen dihanja brezmejnega morja. Tedaj je malo manj klavrno, da imaš puško na rami in da žeblji pod podplati hrustajo gramoz z zložnostjo dveh čeljusti, ki brez naglice prežvekujeta sredi nočnega miru. »Tudi moj ded je bil sergente!«