»Vsaj ti!« je rekel. Ker zdaj ni več v njem motne groze, ki je bila takó dolgo njegova druga narava, ampak samo jasen določen strah za mlado življenje bratranca, ki hiti mimo branjevk in stojnic. Kajti zdaj je julijski dopoldan in nad trgom je sonce velik zlatnik, njegov soj pa ves na platnenih slemenih nad stojnicami, na čolnih v Kanalu, na žerjavih onstran Zelenega mostu, na kamionu, ki je ves težak od belih vreč z moko, na pristaniškem delavcu, ki stoji na obrežju in ima lice rdeče ko paradižnik.