Nič več ne drgne krepko poda, ščetine ne grizejo več lesa, ampak kakor da samo poplesujejo po njem. Potem čepi; zdaj je trudna, a ne od dela, od teže spomina, v katerem je spet vse živo kakor pred petnajstimi leti. In upira se, bi rada, da bi nebo ostalo modro nad dvoriščem, pa se sesa zločinski mrč v stvari.