Tako je edino termometer ustvarjal bolniško ozračje in spletal med zasilno urejenimi ležišči in bolničarjem nevidno pajčevino tišine in resne zbranosti, dokler ni začel skozi okna lesti. A dotlej je bilo že vse dokočno razporejeno, celó prvi dve telesi sta bili že položeni vzdolž stranske stene stavbe. Pravokotno s steno sta ležali, in ko sem se prislonil k oknu svojega »oddelka« in sem ju imel pod sabo, sem si mislil, da sta na koncu svoje odisejade dosegla vsaj to, da pokriva njune kosti črtasta vrečevina, pergamentna koža pa se jima prav gotovo ne bo zvila v ognju, ampak jih bo jutri kdo predal zemlji.