Nisem imel toliko moči, da bi ga nesel; obenem pa se je kolona že uvrščala in moje uho je moralo biti trdo in pustiti je moralo, da se klici odbijajo od njega kakor val od kamnite obale. A vest se je nekje sredi prašnih cunj kljub vsemu upirala in vrnil sem se, da spodbudim tistega, ki je po vseh štirih prilezel iz vagona in je sedel ob odprtini in se mu je v razprtih očeh zgostila strahotna negibnost ozračja. Mogoče pa moje zadržanosti ni vodila samó zavest telesne slabosti, ampak podzavesten strah, da bi zavoljo onemoglega telesa še sam zaostal, da bi se z njim še sam bolj izpostavil pogubi.