Saj človek, ki je takó poln življenja, ves čas drugače čuti na sebi oklep bodeče žice. Mi pa smo mu očitali celó to, da se je poleti kdaj za barako sončil; zdelo se nam je, da se posmehuje usihajočim telesom, da jih skruni. Obenem sem si takrat rekel, da je novica pretirana in da bo zdaj zdaj prišel in vprašal, kakó je z malim.