Takó se je vsaj človeku zdelo, ker čeprav je bilo petindvajset ali trideset vagonov že teden dni brez hrane in sta se zato voza ob lokomotivi polnila hitreje, je bila vendar tolažba v tem, da sta prosta narava in sonce spet sama in brez mej. To spremembo je gotovo čutil tudi, ker je kljub nočnemu delu skočil z voza čil in gibčen, kakor da se je tudi iz naše pokvarjene snovi izvila življenja in se poosebila v njem. Takó sem zavoljo jutranje svetlobe in zavoljo tudi jaz vstal, čeprav bi bil rajši ostal pod kocem v kotu zaprtega voza.