Prva dva voza sta bila namreč določena za mrtvašnico; tista dva ob lokomotivi. Tisto zakopavanje pa, kakor ni bilo sámo po sebi spodbudno dejanje, je bilo vendar nekakšno poroštvo, da se oddaljeni svet živih ljudi bliža, čeprav predvsem našemu spominu. In tudi ni bilo ne ne žic, ampak samó gmajna, na katero je aprilsko sonce pošiljalo dvoumno svetlobo, ki pa seveda ni bilá več samó luč mrzlega reflektorja nad secirno mizo.