Kako neki naj potem slika prikaže poslednje odtenke nevidnega notranjega boja, v katerem so privzgojeni napotki omike že zdavnaj podlegli neomejenemu trinoštvu želodčnega epitelija. Ne, saj ne vem, katera sluznica prevladuje, mogoče ima tkivo požiralnika poglavitno vlogo; vem pa, da mi kuža Žužko, ki ga imam drugače rad, postane zoprn, ko se v njegovem žrelu začnejo nabirati sline in jih nemirno požira, med tem ko prav takó neučakano prestavlja prednji taci. Tedaj mu gledam v oči in si pravim, da mi je nekje soroden, čeprav sedi na zadnjih nogah, jaz pa na najnovejšem izdelku kraške tovarne pohištva.