Bila je to nepregledna veriga odprtih zabojev s pokončnim tovorom, ki je imel za streho le nemško nebo. Konvoj, ki je potoval najpoprej v eno smer, potem dolgo stal, pa spet krenil v drugo smer; potem spet pol dneva stal in čakal. Takó sredi tistih travnikov, kjer smo vse popoldne in vso noč zakopavali sto šestdeset ostankov, in je vodil delo.