In spet sem skušal združiti svoje misli ob gozdu, ki je črn spremljal cesto, ter se silil, da bi razbral poslednjo skrivnost nemške zemlje; a tresljaj vozila je tisti trenutek združil tiste roke in noge v eno sámo telo s številnimi belimi očmi in z enimi samimi usti. Ta so zaječala, kakor da so obvisela na vzmeti, in se spet spojila z brnenjem motorja. A preden so se spet oglasila, sem z mislijo znova zbežal v noč, a ne bi nič pomagalo, da si takrat nisem samogibno popravil ovratnice pod brado.