Pravkar sem videl, kakó se po stopnišču pred mano spušča in godrnja, ker koščeni rajnki polzí po platnenem žlebu nosilnice in ga z obrito lobanjo suva v ledja. Meni pa je bilo takrat prav, da se me rajnki ne dotika, in s težavo sem se prestopal in vzdigoval ročaja, da me ne bi udarjala po kolenih. Saj, vsakokrat, ko je bilo treba golo mumificirano telo preložiti s slamnjače na grobo in pegasto platno nosilnice, sem to naredil preprosto in naravno; vendar nisem maral, da bi se me pokojnik, ko sva ga nosila navzdol po bregu, sam doti kal.