Sredi pomladi je mlado telo izgorevalo, meni pa je bilo v nepričakovano tolažbo trajanje njegovega izgorevanja; bilo je, kakor da me rešuje grozljivega dvoma o udeležbi pri umoru. Še zmeraj je bila v meni zavest krivde, ker sem bil pasivna, neodločna priča, a zdaj sem ob ustih, ki so se odpirala v zmeraj bolj počasnem ritmu, pomislil, da je človek vendarle dober, če pomaga že suhemu telesu, da se do kraja pomiri. Vsekakor sem bil tako razklan, ker nisem mogel sprejeti zdravnikovega značaja.