Še je hlipal, samó da je zdaj imel okoli vratu bledo rdečo liso, ki je prej ni bilo. Sredi pomladi je mlado telo izgorevalo, meni pa je bilo v nepričakovano tolažbo trajanje njegovega izgorevanja; bilo je, kakor da me rešuje grozljivega dvoma o udeležbi pri umoru. Še zmeraj je bila v meni zavest krivde, ker sem bil pasivna, neodločna priča, a zdaj sem ob ustih, ki so se odpirala v zmeraj bolj počasnem ritmu, pomislil, da je človek vendarle dober, če pomaga že suhemu telesu, da se do kraja pomiri.