Takó sem sodil in se počasi približal vratom, da bi šel po kruh, a ko sem pritisnil na kljuko, so se vrata odprla samó za ozko režo, ker jih je hitro neko stopálo zadržalo od znotraj. To je bil bolničar, ki mi je hitro rekel, naj hipec počakam, meni pa ni bilo prav, da ne morem v svojo sobo, a obenem mi je bilo žal, ker bosta zdravnik in bolničar vedela, da slutim, kaj se je zgodilo. Okleval sem, ali naj se uprem v vrata, ker nisem vedel, če morebiti zdravnik ne ravna zelo modro.