Saj dobro vem, da s to ljubosumno zahtevo po samoti rešujem samó svojo spominsko enovitost, vendar se hkrati ne morem ubraniti trpkega spoznanja, da množica s svojim enakomernim, počasnim premikanjem, žal, večkrat, čeprav v drugačni dimenziji, nadaljuje amorfno ždenje brezštevilnih orumenelih travnatih bilk. Pravkar sem videl, kakó se po stopnišču pred mano spušča in godrnja, ker koščeni rajnki polzí po platnenem žlebu nosilnice in ga z obrito lobanjo suva v ledja. Meni pa je bilo takrat prav, da se me rajnki ne dotika, in s težavo sem se prestopal in vzdigoval ročaja, da me ne bi udarjala po kolenih.