Eden ob drugem so ležali ob straneh hodnika, pa tudi eden za drugim, da je bila samó po sredi ozka steza. Najprej so seveda prišli na vrsto tisti s flegmonami; čakali so mirno in obračali oči za nami, ko smo nesli mimo kockasto belo modro prevleko, katero smo napolnili s papirnatimi obvezami, da je bila podob na veliki breji ribi. Potlej, ko teh bolnikov ni bilo več, smo prinesli take, ki niso bili radovedni, ampak so imeli udrte ličnice v cunjasti šari na tleh; nekateri so stokali in tako skušali priklicati nas, bolničarje.