Vse drugače krčevit pa je bil odhod iz Harzungena, potem ko smo se znašli sredi praznih, sredi tišine, ki je zajela z okroglimi kamni tlakovane poti med. Kakor da smo ostali v zakotni vasi, ki so jo izpraznili, preden se bo vanjo vlila lava. Vendar je bilo aprilsko sonce (namesto septembrskega tukaj) kar nekam rožnato v prozornem zraku, samó da se je še zmeraj bleščalo tudi v štirikotnih šipah vrh lesenega stolpa s stražo in strojnico.