A saj vendar vejo, kam gremo, sem si takrat rekel, prav zato je tak, ker vé. In kakor da je odgovoril moji misli, je tedaj še bolj nabuhnil lica in zaplesal z rokami in naperil trobento v sonce, da bi z jeklenim krikom dokončno sestrelil njegovo svetlobo. Esesovca ob vratih sta se zdrznila in krepkeje stisnila puški, doktor Senet pa je za trenutek pretrgal svojo pripoved in obrnil k vratom svojo častitljivo belolaso obrito glavo.