pa je kar naprej norel, čeprav je bilo nekoliko tudi razumljivo, da je takšen, ko so valovila polja pred njim in so barve pljuskale ob njegova viseča stopala, medtem ko so se Pierru žarki zapletali v svetlobno mrežo nad. A saj vendar vejo, kam gremo, sem si takrat rekel, prav zato je tak, ker vé. In kakor da je odgovoril moji misli, je tedaj še bolj nabuhnil lica in zaplesal z rokami in naperil trobento v sonce, da bi z jeklenim krikom dokončno sestrelil njegovo svetlobo.