Gledal sem Andréja, ki je stal v drugem kotu z doktorjem Senetom in z drugimi zdravniki in bolničarji, in si predstavljal, koliko pošastnih ur je pretrpel, ko je esman peljal fante sèm dol pod kavlje za pečjo. V vsaki skupini, ki so jo peljali navzdol, je že videl sebe. Zdaj je poslušal Seneta, a videti je bilo, da je z mislijo vendar tudi odsoten, kakor da dvomi, če naj upa ali naj ne upa, da se bo s preselitvijo kartoteka zamešala.