Neslišni so bili kakor ves dan, ko so ležali v baraki, nič niso motili tišine, ki se je sončila pod vangogovsko raztreskano kroglo visoko nad hribom. Saj jih je morebiti prav nenadna tišina vzdignila z ležišč, da so prišli na sonce, tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu svojih bosih stopal. Nagi so bili s srajco do votlega koraka, in ko so tavali čez ozko teraso, so krilili z rokami, da bi našli ravnotežje, oslepeli ptiči, ki so jim požgali perje, da jim je ostala samó mreža porjavelih koščic.