In tako so njegove oči zaverovano strmele, da niso opazile, kdaj so odtegnili stran žaganice in jih zamenjali s to kupolo nesmiselne sinjine, ki se je bočila nad njegovo modro, očetovsko glavo. A ne vem, če sem pomislil nanj tisti dopoldan, ko smo se odpravljali odtod, takrat, ko sem se ustavil vrh stopnic in se za trenutek zagledal v terase, ki so se nizale navzdol po pobočju. Prazne so bile in tudi barake, kakor da so bile spremenjene, čeprav so bile kakor zmeraj po dve in dve na vsaki terasi.