Takó da zdaj ne znam izmeriti prave razdalje med sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preveč domače in blizke, namesto da bi čutil, kakó visi nad njimi pridih niča. Preproste so, kakor so bile preproste suhe roke, ki so nosile in uvrščale kamne, iz katerih so sestavljene. A nekoč so se mi zdele bolj strme; in pri tem mislim na odraslega človeka, ki se povrne v kraj svojega otroštva in se začudi, kakó majhna je v resnici stavba iz njegove detinske domišljije.